Pridružite se nam:

Vzhodnjaški nauki

Adil Huselja, Revija Obramba, marec 2011

Današnji način življenja zahteva od posameznika poznavanje področij, ki so povezane z njegovim poklicem, delom in načinom preživljanja prostega časa. Znanja in predvsem informacij je danes veliko več kot jih potrebujemo ali želimo. Kljub temu in dejstvu, da so se časi spremenili in če parafraziramo Shakespeara, je med "nebesi in zemljo še toliko neznanih reči". To velja tudi za vzhodnjaške tehnike sproščanja, ohranjanja zdravja in zdravljenja bolezni, ki se pojavljajo v svojih izvirnih, prilagojenih in novodobnih tehnikah.

Poleg borilnih veščin z vzhoda, ki so jih policije uvedle že pred desetletji v programe izobraževanja in usposabljanja policistov, je slovenska policija med sistemske ukrepe za zmanjševanje in odpravljanje stresa uvedla tudi anti-stresni program Art of Living - Sudarshan Kriya®, ki izvira iz starodavnega znanja o jogi. Toda joga je le eden od biserov vzhodnjaških kultur in tradicije. "Celoviti azijski koncepti se Evropejcu pogosto zdijo premalo analitični in zato abstraktni in neprepričljivi. Po drugi strani pa so morda prav zaradi svojega celovitega pristopa življenjsko bolj uporabni" (Sever, 2005: 50). Azijski prostor je poleg številnih religij in filozofij, ki so zaznamovale posamezne kulture in obdobja, hkrati razvijal tudi različne prakse in vadbe, ki so človeku pomagale preživeti. Kljub temu, da so bile sestavni del določenih religij, kar zahteva določeno distanco in kritičen odnos, se iz njih lahko veliko naučimo. To je potrdil tudi Albert Einstein, ki je zapisal: "Menim, da je kozmično religiozno občutje najmočnejša in najplemenitejša spodbuda za znanstveno raziskovanje".

"Ena največjih razlik med azijskim in evropskim pogledom na svet je v tem, da so azijske filozofije težile k ugotovitvi, da so vse stvari v svetu povezane in tako del celote ter da se v vseh stvareh skriva ista nevidna realnost" (Sever, 2005: 50). "Nevidna elektromagnetna sila prežema vse v vesolju ter vzdržuje življenje in gibanje, povezuje nas z vsem. Na Kitajskem ji rečejo chi ali qi, na Japonskem ki in v Indiji prana. Prežema vse snovi in se pretaka skozi žive stvari na poti od ene bitnosti v drugo; pri tem prenaša informacije podobno kot kri po žilah hranilne snovi v različne dele telesa" (Brown, 2005: 8). "Na podlagi teh ugotovitev so razvili tudi različne oblike meditacije, borilnih veščin in druge vadbe" (Sever, 2005: 50). Predstavljeni nauki in tehnike čedalje bolj prodirajo tudi v (zahodne) varnostne strukture, sicer pa so uporabne za slehernega posameznika.

V zadnjih desetletjih se vse bolj obračamo tudi k vzhodnjaškim tehnikam zdravljenja, čeprav so nekatere metode stare več kot pet tisoč let. Tradicionalna kitajska medicina (TKM) temelji na energiji - čiju in meridijanih, kar je temelj ekupresure in akupunkture, ki jo je priznala tudi uradna medicina, čeprav energija - či še ni povsem znanstveno dokazana, ampak jo ugotavljajo na podlagi njenih učinkov (Benesch, 2006). Po TKM velja, da določene gibalne vaje pospešijo cirkulacijo krvi in notranje energije či, preprečijo ali pozdravijo bolezen (Schwarze, 1995). Podobno velja za ajurvedo, starodavni indijski zdravilni sistem osebnega zdravja in vitalnosti (Morrison, 1996).

Meditacija

Meditacijo navadno povezujemo s pobegom iz vsakdanjega življenja (Sever, 2004), sicer pa je meditacija tesno povezana z Vzhodom, čeprav "nima nič skupnega z okultnim" (Easwaran, 1999: 8). "Beseda meditacija ima lahko dva pomena: različne tehnike meditacije ali pa stanje" (Hall, 1998: 7). Čeprav je definicij zelo veliko, naslednja v bistvu zajame vse. "To je predvsem tehnika, ki nam pomaga zbuditi naše prikrite umske sposobnosti in jih čimbolj osredotočiti. Z meditacijo urimo um (predvsem pozornost in voljo) tako, da se lahko oddaljimo od površinske ravni zavesti ter se spustimo globoko vanjo" (Easwaran, 1999: 9). "Raziskave meditacije že trideset let kažejo, da ta čudovito deluje kot zdravilo za stres" (Stein, 2003: 21). Zaradi pozitivnih učinkov so novodobni učitelji starodavne tehnike poenostavili in očistili kulturnih primesi, da je postala dostopna tudi ljudem, ki se ne želijo vpletati v religiozne tradicije, želijo pa "spremeniti same sebe - izboljšati svoje življenje in medosebne odnose" (Hall, 1998: 23). Pozitivni učinki meditiranja se kažejo predvsem z: vzpostavljanjem prazne zavesti; vzpostavljanjem stika s telesom - spoznavamo svoje telo; spreminjanjem in oblikovanjem čustev, kjer negativna čustva lahko z ustreznim razumevanjem položaja spremenimo v pozitivna in oblikovanjem pozitivne samopodobe (Sever, 2004). Meditacija pa je tudi sestavni del joge, či gonga in taj čija, ki so predstavljeni v nadaljevanju.

Joga – združitev telesa, uma in duha

Čeprav je joga najstarejši sistem osebnostnega razvoja v svetu jo veliko ljudi napačno razume. Glavni razlog, da jo ljudje označujejo s telovadbo, vero ali okultno vedo je, da ne poznajo osnovnih principov njenega učenja. Izvor joge je zavit v tančice skrivnosti, najstarejši arheološki dokazi njenega obstoja so več kot 5.000 let stari kamniti kipi božanstev v položajih asan in meditacije (Brown, 2002). V pisnih virih je prvič omenjena v obsežni zbirki spisov, imenovani Vede, ki je nastala pred 2.500 leti pr. n. št., poznejši del Upanišade pa je postavil poglavitni temelj jogijskega nauka in filozofije (Lidell in dr., 1991).

Bistveni elementi joge

Joga je sistem starodavnih duhovnih vadb, pri katerem z dihalnimi vajami, telesnimi položaji in mentalno koncentracijo dosežemo usklajenost telesa, duha, zavesti in duše (Mehta, 2007). In če pogledamo še bolj natančno:

  1. pranajama je izraz za zavestno usmerjanje dihanja. Z vsakim vdihom dobi telo poleg kisika tudi prano, ki ustvarja, ohranja, spreminja in je osnovni element življenja in zavesti. Z dihalnimi vajami se uravnava tok prane, ki povečuje vitalnost in telesno odpornost, razstruplja telo, poglablja sproščenost in umirjenost;
  2. asane so jogijski psihosomatski položaji, v katerih dlje časa sproščeno vztrajamo, pri čemer sistematično delujemo na vse dele telesa in izboljšujemo krvni obtok;
  3. sproščanje pred in med vajami;
  4. meditacija je osredotočeno in umirjeno stanje uma ter popolna povezava z notranjim jazom - univerzalno energijo in življenjem nasploh.

Na pozitivne rezultate vadbe joge vplivajo še druge stvari, med katerimi je na prvem mestu prehrana.

Le-ta naj bi bila zdrava in uravnovešena, utemeljena na naravni hrani, brez umetnih dodatkov. S pozitivnim mišljenjem in predvsem gojenjem pozitivnega odnosa do samega sebe in soljudi, lahko premagamo še tako velike težave. Pozitivne afirmacije pa so izredno učinkovito orodje in imajo zelo veliko moč. Postopnost je zelo pomembna, da vse vaje izvajamo postopno in pazljivo. Če k temu dodamo še načelo nenasilnosti, bomo pozitivno vplivali tudi na umirjenost uma. Umirjenost pa je pogoj, da znamo in zmoremo prisluhniti lastnemu telesu in dihanju ter sporočilom, ki prihajajo iz telesa. In končno brez primerne discipline in vztrajnosti ne bomo nikoli odkrili zaklada, ki se skriva v jogi oziroma v nas. Raziskave so pokazale, da vsakodnevna vadba joge blagodejno vpliva na zdravje in počutje, zaradi česar se je v svetu uveljavila kot učinkovit sistem samo-zdravljenja, v današnjem času pa kot učinkovito sredstvo v borbi proti stresu in vse večjih zahtevah sodobne družbe (Brown, 2002).

Či gong – akupunktura brez igel

Či gong je starodavna kitajska veščina kultiviranja zdravja, učinkovit sistem zdravljenja, veščina doseganja "dolgovečnosti" in pot duhovnega razvoja, katero so izvajali že pred več kot dva tisoč leti, po nekaterih legendah, pa naj bi bil izvor teh vaj znan že pred več kot štiri tisoč leti. Poleg prvotnih vplivov opazovanja živali na nastanek gibov in plesov, so na dolgoletni razvoj či gonga vplivali, na Kitajskem razširjeni nazori: taoizem, budizem in konfucianizem. Tako so se vaje či gonga razširile na različna področja: v borilnih veščinah so bile vaje namenjene krepitvi telesa - moči in duha; po verskem razumevanju so z vajami poskušali doseči višjo oziroma visoko stopnjo duhovnosti; v medicini pa so z vajami zdravili in predvsem preprečevali bolezni. Z določenimi sklopi vaj se lahko urimo v borilnih veščinah, krepimo zdravje in meditiramo, kar daje pečat enkratnosti, zlasti če ga primerjamo z zahodnimi sistemi oziroma tehnikami sproščanja (Schwarze, 1995).

Či gong vsebuje tri ključne elemente, ki morajo biti nujno usklajeni med seboj, ko izvajamo posamezne vaje, in sicer:

  1. pravilen telesni položaj ali kretnja;
  2. dihanje, ki je v či gongu zelo dovršeno in je praviloma globoko trebušno oziroma preponsko;
  3. pozornost - sproščena osredotočenost in zavedanje usmerjena na: na telo, kretnje, dihanje, pretok življenjske energije ali čija.

Učinki vadbe či gonga

Že starodavni kitajski modreci in menihi so odkrili, da lahko z umirjenimi gibi, globokim in sproščenim dihanjem ter notranjo osredotočenostjo okrepimo in uravnavamo či. Brez čija ni življenja, zato vsak njegov zastoj ali pomanjkanje povzroča bolezen. Tudi če ne sprejmemo načel TKM in razlag o pretoku čija, nam vaje či gonga pomagajo, da skladno razgibamo in zmasiramo telo. Številne raziskave so pokazale, da vaje delujejo proti-stresno, saj se z izvajanjem mehkih in umirjenih gibov zmanjšuje frekvenca valov v možganih, ki so povezani s stanjem nemira in stresa, poleg tega pa z vajami krepimo in razgibavamo mišice. Kdor sam preizkusi izvajanje vaj, lahko kmalu začuti toploto v telesu, občutek živosti, veselja, a tudi miru in sproščenosti (Sever, 2005). To zlasti velja skupinsko ali vadbo v naravi, kjer se učinki še dodatno okrepijo.

Taj či – sproščujoča meditacija v gibanju

Taj či je postal zahodnemu svetu bolj znan šele po odprtju Kitajske v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg medijev je na razširitev taj čija vplival turizem in "krčenje sveta" s tehnološkimi in globalizacijskimi procesi. Počasi a vendarle se je uspešno prebil iz ozadja karateja in drugih azijskih borilnih veščin v skoraj vse dele sveta. Uveljavil se je tudi pri nas.

Taj či je drugačen od drugih športnih panog, kjer so v ospredju nenehna prizadevanja za rezultati in tekmovalnost. Pri taj čiju ni tekme, vadba pa ni podrejena rezultatu ali določenemu uspehu, pri čemer bi se merili in primerjali z drugimi. Cilj je sproščena vadba, ki jo najbolj ponazarja kitajski rek: "Pot je cilj!" Cilj počasnega in zbranega gibanja je ustvaritev sozvočja telesa, uma in duha, ki je zaradi sodobnega (stresnega) načina življenja, pogosto porušeno. Taj či - vadba z večtisočletno tradicijo, ki predstavlja biser kitajske kulture in tradicije je tesno povezan s klasično kitajsko filozofijo in miselnostjo. Tako kot či gong temelji na starodavnih spoznanjih TKM, zato ni presenetljivo, da blagodejno vpliva na zdravje, saj nežno utrjuje mišice, vezi in sklepe, pokončna in predvsem sproščena drža pa poglablja dihanje, kar povečuje količino kisika v krvi in hkrati pomirja živčni sistem. Medicinske raziskave so pokazale tudi, da ugodno vpliva na prebavo; spodbuja delovanje žlez in notranjih organov; boljše delovanje vegetativnega živčnega sistema pomaga pri uravnavanju funkcij želodca, črevesja, jeter in ledvic; pravilno preponsko dihanje pa nežno masira notranje organe (Piber, 2008).

Temeljni principi

Temeljne principe taj čija najbolje ponazarja kitajski rek: "Tisti, ki redno vadi taj či, pridobi duševni mir modreca, robustnost drvarja in gibčnost otroka". Prvi princip je sproščanje, ki ne zajema le sproščanja mišic, ampak sprostitev vseh telesnih in duševnih napetosti. Drugi je zbranost, zato se že v fazi sproščanja osvobodimo vseh vsakdanjih skrbi, da se lahko pri vadbi zares osredotočimo na umirjeno - sproščeno dihanje in izvajanje vaj. Z umirjenostjo in pozornostjo na telo in gibanje lahko začutimo tok čija v telesu in naši okolici. Telesna drža je tretji princip, pri čemer je pomembno naslednje:

  1. s stopali in nogami čutimo "zakoreninjenost" v zemljo;
  2. naše težišče in ravnotežje je v medenici in trebuhu;
  3. občutek imamo, kot da bi se zgornjim delom telesa in glavo dotikali neba;
  4. rame in roke so sproščene in mehke.

Vsaka oblika taj či-ja je sestavljena iz forme - zaporedja gibalnih elementov, ki predstavlja četrti princip. Na Kitajskem pravijo, da mora biti gibanje podobno vlečenju svile iz kokona, počasno, nežno in enakomerno, da se nitka ne strga. Telo se mora gibati mehko in elastično, podobno tekoči reki ali premikajočim se oblakom. Telesna energija je peti princip, ki temelji na spoznanjih tradicionalne kitajske medicine. Či kroži po meridianih v telesu in na ta način oskrbuje vse organe s svežo življenjsko energijo. Do bolezni v telesu pride ob blokadah energetskih poti oziroma preveliki ali premajhni količini čija. Rek "vaja dela mojstra" velja tudi pri taj čiju in je šesti princip. Vsakodnevna vadba, potrpežljivost, vztrajnost in osredotočenost zgolj na lastne dosežke so zagotovilo, da se bodo učinki taj čija kmalu pokazali, da jih bodo zaznali tudi ljudje iz naše okolice (Šajn, 2008). Taj či omogoča, da s počasnimi a gracioznimi koraki spoznamo prvine kitajskega "ljudskega športa" in tako v našem življenju najdemo več notranjega miru, da bi lahko v zunanjem svetu nastopali sproščeno, varno in pravilno.

V zadnjih desetletjih se vzhodnjaški nauki in tehnike širijo po vsem svetu. Za policiste sta či gong in taj či še posebno zanimiva, ker vsebujeta določene elemente borilnih veščin, ki jih že poznajo in bi ju lažje sprejeli kot vadbo avtogenega treninga in ostalih (mirujočih) sprostitvenih tehnik. Zato bi tudi v slovenski policiji morali dati prednost opisanim tehnikam za sprostitev policistov. Kdor v sebi najde sproščenost in zadovoljstvo bo tudi obziren do vsega živega, ne glede na to, ali gre za človeka, žival ali rastlino. Na ta način vplivamo nase in ves svet, ne glede ali smo policisti ali ljudje z normalnim poklicem.

Viri:

  • Benesch, H. (2006). S trkanjem do zdravja: odpravljanje telesnih in duševnih težav s tehniko EFT. Ljubljana: Aura.
  • Brown, S. (2005). Spodbudimo življenjsko energijo:oblike celostnega zdravljenja in njihove vsestranske koristi. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Brown, C. (2002). The book of yoga. Bath: Paragon.
  • Easwaran, E. (1999). Meditacija in še 7 stvari, ki vam lahko spremenijo življenje. Ljubljana: DZS.
  • Hall, D. (1998). Zdravljenje z meditacijo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Morrison, J., H. (1996). Knjiga o ajurvedi: vodnik za osebno počutje. Ljubljana: Gnosis-Quatro.
  • Lidell, L., Rabinovitch, N., Rabinovitch, G. (1991). Joga. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Mehta, M. (2007). Joga: združitev telesa,uma in duha. Tržič: Učila international.
  • Oberbeil, K., Rahn-Huber, U. (2001). Za zdravje in dolgo mladost: tudi vi ste lahko videti 10 let mlajši. Ljubljana: Mladinska knjiga.
  • Piber, P. (2008). Wellness: dobro počutje po azijsko. Tržič: Učila international.
  • Schwarze, M. (1995). Qigong – Gesund durch sanfte Bewegung. München.
  • Sever, J. (2004) Meditacija v vsakdanjem življenju. Delo – priloga Polet, str. 44 – 45. Ljubljana.
  • Sever, J. (2004) Qigong – ustvarjanje energijskega ravnovesja. Delo – priloga Polet, str. 37 – 38. Ljubljana.
  • Sever, J. (2005) Či gong. Delo – priloga Polet, str. 50 – 52. Ljubljana.
  • Stein, J. (2003). Meditacija: več miru, manj trpljenja. Delo – Sobotna priloga, str. 21 – 22, Ljubljana.
  • Šajn, K. (2008). Taj či:zdravo gibanje in sproščujoča meditacija. Tržič: Učila international.
  • Višnikar, H.; Turk, S. (2008). Uvedba in evalvacija protistresnega programa za policiste. Bilten slovenske vojske, str. 151 – 159. Ljubljana: Ministrstvo za obrambo RS.