Pridružite se nam:

Spremljevalec policijskega dela - stres

Adil Huselja, Revija Obramba, marec 2010

Po mnenju mnogih tako domačih kot tujih strokovnjakov je operativno delo policistov in kriminalistov uvrščeno med najbolj stresna dela. Poleg "klasičnih" dejavnikov stresa so policisti zaradi vrste in obsega nalog izpostavljeni velikim psiho-fizičnim obremenitvam, njihovo delo pa je tesno povezano tudi z nevarnostjo poklica oziroma okoliščinami, zaradi katerih so njihova življenja in varnost neredko ogrožena in izpostavljena.

Čeprav se o stresu v zadnjih dveh desetletjih čedalje več govori, razpravlja, piše, raziskuje … in se je uveljavil v sodobnem besednjaku, da ga razumejo in uporabljajo v vseh starostnih obdobjih, je bil policijski stres v marsikateri državi potisnjen ob rob, daleč od resne, sistemske in strokovne obravnave. Eden od glavnih razlogov za to je staro prepričanje oziroma predstava o policistih, ki naj bi bili močni in trdni, da prenesejo vse napore in situacije, s katerimi se pri svojem delu srečujejo. A policisti so le ljudje, ki v svoji poklicni karieri doživijo marsikaj in veliko več (neprijetnih situacij) kot zaposleni v drugih poklicih. To povzroča negativne posledice na njihovem zdravju in psiho-fizičnem počutju, saj so zaradi narave dela izpostavljeni drugačnim dejavnikom stresa kot pri drugih poklicih. Neustrezen odziv organizacije ali posameznika pa pušča prostor za tiste rešitve, ki so sicer "pri roki" a so dolgoročno prav tako škodljive in lahko pripeljejo do škodljivih oziroma tragičnih posledic.

Pričujoči članek je prvi iz serije člankov, ki bodo osvetlili področje policijskega dela in problematiko policijskega stresa tako na organizacijski kot individualni ravni. To še posebej velja za slovenske policiste, ki so ob osamosvojitvi in spremenjenih družbenih razmerah, posledicah tranzicijskega obdobja, številnih organizacijskih spremembah in prilagajanja k evropskim pravnim in drugim strokovnim standardom v zadnjih dveh desetletjih opravili vrsto odgovornih in zahtevnih nalog. Poleg specifičnih dejavnikov policijskega stresa bomo spoznali tudi ukrepe, ki so jih na Ministrstvu za notranje zadeve oziroma Policiji podvzeli za bolj učinkovito zagotavljanje psihosocialne pomoči policistom. Parcialno delovanje zgolj na organizacijski ravni ni dovolj, zato bodo predstavljeni tudi predlogi za sistemski oziroma sistematičen pristop pri raziskovanju in obravnavanju stresa, ki vsebujejo tako kognitivne, socialne kot emocionalne sestavine doživljanja stresa na organizacijski in individualni ravni. Nekatere individualne strategije in tehnike za zmanjšanje stresa, ki bodo predstavljene pa niso primerne le za policiste, ampak za vse, saj se vsi bolj ali manj srečujemo z vsakodnevnimi obveznostmi in pritiski. Stresni dejavniki ali stresorji so namreč prisotni v vseh sferah življenja slehernega posameznika.

Kaj je stres in kakšen je?

Stres ima pri večini ljudi negativen predznak, vendar to še ne pomeni, da je tudi škodljiv. Stres je namreč sestavni del naših odnosov z nenehno spreminjajočim se okoljem, ki se mu moramo prilagajati (Looker in Gregson, 1993). "Ko slišimo besedo stres najprej pomislimo na nekaj neprijetnega, na nekaj, kar nam grozi in na kar nimamo vpliva" (Treven, 2005: 14). V tem primeru govorimo o škodljivem stresu, podobno kot v primerih obremenjenosti, naveličanosti, finančnih problemih, težavah v zakonu ali v službi. Sicer pa ljudje znajo stres opisati tudi kot prijetno, vznemirljivo, spodbudno ali navdušujoče občutje, pri čemer so se počutili dobro. Takšen stres imenujemo pozitivni ali prijazni stres in nima tako škodljivih posledic. Takrat nas prevzame dobra plat stresa in si želimo novih izzivov, zanimivih ali zahtevnih nalog, postanemo ustvarjalni. Zaradi navedenega je stres povsem individualna izkušnja, saj je določena okoliščina za nekoga prijetna in pozitivna, za drugega pa je lahko negativna ali celo škodljiva. Pri tem je odločilno posameznikovo dojemanje zahtev in ocena lastnih sposobnosti za obvladovanje položaja (Looker in Gregson, 1993).

Stres torej lahko opredelimo kot "neskladje med dojemanjem zahtev na eni strani in sposobnosti za obvladanje zahtev na drugi strani. Razmerje med dojemanjem zahtev in oceno sposobnosti za kljubovanje pritiskom odločilno vpliva na doživljanje stresa - škodljivega ali pozitivnega" (Looker in Gregson, 1993: 31). Selye je stres označil "kot program telesnega prilagajanja novim okoliščinam, njegov odgovor na dražljaje okolja, kot psihosomatski mehanizem za uravnavanje in uravnoteženje napetosti, kar enostavno povedano pomeni, zaznavo in pripravo telesa na posebne obremenitve" (Schmidt, 2003: 7). Zato je stres pozitivna gonilna sila, ki nas v določeni meri spremlja vse življenje. Je koristna reakcija in prav vsak človek potrebuje zdravo mero stresa, ki ga je mogoče odpraviti z obdobjem počitka in sprostitve. Temu stresu rečemo torej pozitiven ali ustvarjalen stres, saj nam daje spodbude in zagon, da izpolnimo zahteve in dosežemo zastavljene cilje.

Od kdaj ga poznamo?

Čeprav imamo vsi občutek, da je stres posledica našega, novodobnega (hitrega) življenja, stres kot del diskurza o zdravju in bolezni poznamo že najmanj šeststo let. Lazarus je ugotovil, da ta pojem najdemo že v 14. stoletju za oznako stiske, težave ali nezaželenosti. V 17. stoletju pa se je uveljavil v fiziki v delih Roberta Hooka o načrtovanju fizičnih struktur, kot so na primer mostovi, v smislu pritiska, obremenitve, ki ga lahko most prenese. V tem kontekstu je stres obravnavan kot zunanji dražljaj (Černigoj Sadar, 2002). Cannon je v tridesetih letih prejšnjega stoletja potrdil tezo o vplivu zunanjih dejavnikov, ki povzročijo trajnejše bolezni in ne samo kratkotrajnega nelagodja. Ugotovil je, da imajo tako živali kot ljudje naravno težnjo, da se upirajo tem vplivom. Prav tako je ugotovil, da dogodki, ki vzpodbudijo čustva tudi povzročijo odgovor za boj ali beg.

Na podlagi Cannonovih ugotovitev je Hans Selye izdelal tristopenjski model (1. faza alarma; 2. faza odpora; 3. faza prilagoditve), s katerim je pojasnil odzivanje človeka na zastrašujočo situacijo in ga poimenoval splošni adaptacijski sindrom. Tako sta za človeka v naravnem okolju, ko se znajde v kritični situaciji, najbolj primerna odgovora boj ali beg. Na Selyev model je bilo precej kritičnih pripomb, ker ni upošteval psiholoških elementov, kot so ocena zastrašujoče situacije in mediacije stresnega procesa, poleg tega pa je predpostavljal skupen fiziološki odgovor na vse stresorje. Empirična dejstva pa govorijo v korist individualnih razlik v odgovoru na stres. V sredini 20. stoletja so raziskovalci opredelili stres kot odgovor na notranje in zunanje procese, ki dosegajo pražne ravni in s tem ogrožajo fizične in psihološke integrativne kapacitete do ali nad njihovimi mejami (Černigoj Sadar, 2002).

Raziskovanje tega fenomena pa je v zadnjih desetletjih dobilo razmah predvsem zaradi ugotovitev, da je od 50 do 75 odstotkov današnjih bolezni posledica stresa. Zaradi posledic stresa izgubi Evropska unija vsako leto dvajset milijard evrov, vsako leto pa je zaradi stresa izgubljenih več kot milijon delovnih dni (Treven, 2005). Ob teh podatkih pa ni presenetljivo, da v današnjem času globalne recesije in finančne krize stres postaja pomembno področje za organizacije (razvitega sveta), da zaradi vpliva stresa čimmanj izgubijo. Po drugi strani pa se zaradi konkurenčnosti, zmanjševanja stroškov, ki se manifestira predvsem z zmanjševanjem števila zaposlenih, dodatno ustvarja pritisk na zaposlene, s čimer pa se obstoječi dejavniki stresa krepijo, hkrati pa se ustvarjajo novi. Pri tem niso izvzeti niti uslužbenci državne uprave, med katerimi so tudi policisti.

Princip stresa

Čeprav je stres pomagal preživeti ljudem skozi tisočletja, je v današnjem svetu postal sovražnik številka ena. Stresogeni dejavniki se v današnjem času bistveno razlikujejo od dejavnikov v času jamskega človeka. Takrat se je človek boril predvsem za obstoj, hrano in bivalni prostor, danes pa se človek spopada z drugimi stresogenimi dejavniki, s hitrim načinom življenja, z bombardiranjem z informacijami, pomanjkanjem časa, gibanja, počitka, spanja (Starc, 2007), in še bi lahko naštevali.

In če se podamo v obdobje jamskega človeka in ga primerjamo z današnjim časom je princip stresa še vedno enak. "V okoliščinah, ko se moramo spopasti z velikimi zahtevami, ki smo jih komaj še zmožni izpolniti, nastanejo v našem telesu naslednje spremembe:

  • adrenalin začne naraščati,
  • več krvnega sladkorja prehaja v krvni obtok,
  • srčni utrip in krvni pritisk se povišata,
  • dihanje postane hitrejše,
  • mišice se napnejo in pripravijo telo na odziv z akcijo,
  • znojimo se" (Treven, 2005: 45).

Tako kot so naštete spremembe dale moč in hitrost našemu predniku, da se je spopadel ali zbežal pred divjo živaljo, današnji človek izkoristi moč za premagovanje drugačnih zahtev. Če policist pri kontroli prometa zazna, da voznik vozi proti njemu z namenom, da ga povozi, je lahko le srečen, da se v telesu zgodijo naštete spremembe. Če bi v tem trenutku ogroženosti ostal miren in sproščen, ne bi mogel odskočiti in se rešiti. "Če pri človeku pride do telesnega odziva, ni pa potrebna nobena fizična akcija, nastane težava, kam z vso nastalo čezmerno energijo. Če človek ne pozna metode, s katero bi lahko obvladoval in pregnal odvečno energijo, se bo ta v njem kopičila in bo verjetno povzročila katerega od fizioloških simptomov" (Treven, 2005: 45). Glavna razlika med pozitivnim in negativnim stresom je, da se pri pozitivnem hitro prilagodimo, pri negativnem pa zelo težko ali pa sploh ne. In če je stresa preveč ali če je trajen, takrat postaja škodljiv in povzroča zdravstvene težave in bolezni.

Dejavniki policijskega stresa

Delo policista se razlikuje od dela drugih državnih uradnikov in ostalih poklicev, predvsem zaradi narave dela. Zakonodajalec je dal policiji določene pravice, ki jih državljani nimajo (Žaberl, 2001). Tako imajo policisti pooblastila in prisilna sredstva, s katerimi ukrepajo zoper posameznike ali množice, da bi zavarovali življenja ljudi, njihovo osebno varnost in premoženje, preprečevali, odkrivali in preiskovali kazniva dejanja in prekrške, odkrivali in prijemali storilce kaznivih dejanj in prekrškov itd. Ker je delo tesno povezano z ljudmi, med katerimi je precejšen del asocialnih je poklic oziroma delo policista eno med najbolj stresnimi.

Delovno mesto in vrste nalog so ključnega pomena na obremenjenost policista. V policijskih enotah se lahko bistveno razlikujejo vrste nalog, zahteve po odločanju, delovni pogoji, fizična in psihična obremenjenost … Razmejitev med delom in nedelom, ko je v sodobni družbi zaposlenost obeh partnerjev v družinah z otroki prej pravilo kot izjema (Treven, 2005), je za policiste zaradi (ne)izmenskega dela in dela ob vikendih ter prazničnih dneh izredno obremenjujoče. In če k temu prištejemo še vlogo v družini, kar velja še posebej za policistke, ki jih je v zadnjem desetletju neprimerno več v policiji, se ločnica med službo in zasebnim življenjem prepleta in je zaradi tega izredno občutljiva. Za vodstvene delavce v policijskih enotah predstavlja dodatno obremenitev odgovornost za delo podrejenih, še posebej v današnjem času izpostavljenosti postopkov policije in policistov v javnosti. Tako kot v vseh drugih organizacijah so tudi v policiji prisotni organizacijski dejavniki, ki vplivajo na obremenjenost delavcev. O delovnih pogojih na terenu, v vseh letnih obdobjih, dnevnem času, vremenu in temperaturah, umazaniji, prahu, hrupu, izpostavljenosti škodljivim in nevarnim snovem, sploh ni potrebno dodatno pisati.

Dejavnike stresa, ki vplivajo na policiste lahko razvrstimo v skupine, v literaturi najpogosteje navajajo štiri skupine, in sicer: zunanje, organizacijske, stresorje, povezane z operativnim delom in osebne stresorje. Ker bodo posamezni sklopi tega fenomena predstavljeni v naslednjih člankih, so v nadaljevanju navedeni zgolj nekateri specifični dejavniki, ki jih ne zasledimo (ali zgolj v manjšem obsegu) pri drugih poklicih, kot iztočnica za naslednje članke:

  • kompleksna vloga: policist ima v času službe več vlog in odgovornosti za zakonito in strokovno delo, zagotavljanje varnosti na določenem območju, ukrepanje zoper kršitelje in zaščita žrtev, ob določenih zakonskih pogojih pa celo usmrtitev;
  • težave s preklapljanjem med službo in domom oziroma prostim časom: to še posebej velja policiste, ki opravljajo delo na področju kriminalitete;
  • predolg ali nevsakdanji delovni čas (odvisnost od varnostnih dogodkov): zaradi dela ob vikendih, dela prostih in prazničnih dnevih imajo policisti praviloma premalo časa za družinsko življenje, pri čemer so še posebej izpostavljene policistke - matere;
  • kompleksna vloga pri reševanju konfliktov: saj so le-ti osebni, družinski, v kolektivu med sodelavci in nazadnje med ljudmi, kjer je zelo pogosto postavljen v vlogo razsodnika ali sodnika;
  • časovni pritisk: je prisoten v številnih vsakodnevnih službenih situacijah (interveniranje ob kršitvah javnega reda in miru, interveniranje in ukrepanje ob družinskem nasilju, odvzemi prostosti "nevarnim" osebam, odločitve na kraju prometne nesreče, …),
  • premalo spodbude in aktivne podpore: to se nanaša predvsem na ukrepanje in zaščito policistov ob grožnjah ter "zavarovanje", ki obsega pravno pomoč, zastopanje v postopkih, prevzem finančnih obveznosti v primerih civilnih tožb, povezanih z opravljenimi nalogami policije, za katere je bilo ugotovljeno, da so bile opravljene strokovno in zakonito;
  • karierni sistem: naj bi ob hierarhični organizaciji, uniformiranosti in označbah zagotavljal pregleden in spodbuden sistem, a v okoljih, kjer to ni usklajeno, se pojavljajo negativne posledice, ki močno vplivajo na rezultate in učinkovitost dela. Zato ni presenetljivo, da napredovanje nesposobnih ali neizkušenih sodelavcev velja kot izredno negativen stresor (Umek, 2008);
  • neprijetno delovno okolje: zaradi vsebine dela policista, ki je navkljub povečanemu pro-aktivnemu in preventivnemu delu v bistvu represivec, saj:
    • odreja ukaze in omejuje gibanje osebam, ki so s tem tako ali drugače prikrajšane ali so v nasprotju z njihovimi pričakovanji,
    • kaznuje, izreka globe, pripravlja poročila in kazenske ovadbe,
    • pod zakonskimi pogoji posega v človekove pravice in svoboščine,
    • uporablja prisilna sredstva, med katerimi je tudi strelno orožje;
  • delo z asocialnimi osebami: je drugi vidik neprijetnega delovnega okolja, saj policisti imajo postopke z osebami, med katerimi so duševno motene osebe, alkoholiki, uživalci prepovedanih drog, osebe s kriminalno preteklostjo, nasilneži, teroristi …, zaradi katerih je delo nepredvidljivo in predvsem nevarno. To potrjujejo tudi številni poskusi preprečevanj opravljanja uradnih nalog in napadi na policiste;
  • izpostavljenost grožnjam: policisti so zaradi opravljanja policijskih nalog in zakonitega ukrepanja pogosto izpostavljeni tudi resnim grožnjam, napadom in uničevanjem njihovega premoženja. To nedvomno vpliva na odnose do dela in odnose znotraj kolektiva, kjer je zaposlen kot tudi na njegovo zasebno življenje in člane njegove družine (Vidic, 2009). Ta dejavnik je eden izmed najbolj stresnih, zato ni presenetljivo, da je mnenje tako policistov kot policijskih sindikatov, da bi se obravnavanje storilcev tovrstnih kaznivih dejanj ter zaščitni ukrepi za policista morali obravnavati še bolj dosledno in prioritetno, kajti policisti so tisti, ki zagotavljajo svobodo in človekove pravice vsem državljanom;
  • obravnavanje tragičnih dogodkov in srečanja s smrtjo: med katerimi so prometne nesreče, nesreče pri delu, samomori, sumljive smrti, umori, družinsko nasilje, nasilje nad otroci …, kar nedvomno pušča globoke posledice na policistih.

Viri

  • Cannon, W., B. (1932). The wisdom of the body. New York: Norton.
  • Černigoj, Sadar, N. (2002). Stres na delovnem mestu. Teorija in praksa, št. 1., str. 81 – 101. Ljubljana.
  • Looker, T; Gregson, O. (1993). Obvladajmo stres. Ljubljana: Cankarjeva založba.
  • Schmidt, A. (2003). Najmanj kar bi morali vedeti o stresu. Ljubljana: samozaložba.
  • Starc, R. (2007). Stres in bolezni. Ljubljana: Sirius.
  • Treven, S. (2005). Premagovanje stresa. Ljubljana: GV Založba.
  • Umek, P. (2008). Psihologija v varstvoslovju. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
  • Žaberl, M. (2001). Policijska pooblastila. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, VPVŠ.