Pridružite se nam:

Moja zgodba

Datum objave: 19-12-2012

V vsaki zgodbi, ki jo preberem, najdem del sebe in vsakič me spreleti mrzla polt in podoživljam stvari, ki so se mi zgodile pri mojem delu. Vsaka takšna neprijetna izkušnja pušča na človeku hude psihične težave, ki jih nosimo s seboj in iz tega razloga z leti vse to skupaj že preraste v bolezen.

V policijski karieri je skoraj vsak delovni dan poseben in nikoli ne veš kaj ti bo naslednji dan prinesel dobrega oz. slabega. So stvari, ki se iztečejo v zadovoljstvo večine, vendar so pa tudi takšne, ki jih nikakor ne moreš in ne moreš izbrisati iz spomina.

Leta nazaj sem tako normalno in sproščeno nastopil jutranjo izmeno na policijski postaji in niti čutil nisem, da bo to dan, ki si ga nikakor ne bi želel v mojem življenju in bi ga najrajši izbrisal iz spomina, vendar ga nikakor ne morem in verjetno se mi bodo fotografije tega dne vlekle vse do smrti.

Dežurni postaje me je napotil v stanovanje od koder je klicala mama vsa objokana, da je njen sin v spalnici in da ima pištolo, ter grozi da se bo »ubil«. Zavedajoč se kaj to pomeni in v strahu ter adrenalinu sem se takoj s postaje s službenim vozilom odpeljal do stanovanjskega bloka. Kako sem prišel do tam oz. po katerih cestah in ulicah še dandanes ne vem oz. mi ta del manjka, vem pa da sem bil v trenutku tam. Z enako hitrostjo sem se povzpel po stopnišču bloka, kjer mi ni bilo potrebno spraševati katero je to stanovanje saj sem že od vhoda slišal glasno jokanje mame, ki je v obupu pozivala sina naj pištolo odloži in odstopi od svoje namere. Ko sem tako prišel do vhodnih vrat me je tam najprej objela objokana mama in me z vso svojo milostjo prosila, da naj ji pomagam in da naj ji rešim sina (sin je bil mladoleten, starost pa ne želim razkrivati v javnosti).

Ker sem človek in imam čustva sem bil ob tem zelo čustveno prizadet in v trenutku se mi je življenje odigralo pred očmi. Zavedal sem se, da ji moram pomagati, vendar kako? V tem kratkem času sem na hitro preštudiral nekaj varijant kaj in kako oz. sem izbiral med slabim in slabšim, kakorkoli pa sem se odločil le to, ko sedaj razmišljam mogoče ni bilo prav. Glede na situacijo, ki je vladala na kraju je bilo očitno, da si njen sin namerava soditi sam, saj je ves čas v obupu pozival mamo, da naj ne vstopa v spalnico in ves čas ponavljal besede »UBIL SE BOM, UBIL SE BOM, UBIL SE BOM...«. Te besede slišim še danes in so tako realistične kot bi se dogajale prav sedaj. Ko mu je mama povedala, da naj odstopi od svojega namena in mu iz hodnika povedala, da je prišel na kraj policist, ter ga prosila, da naj se pogovori z njim (ta policist sem jaz in zaradi spleta okoliščin so drugi policisti prišli kasneje) in ga na vsak način poskušala prepričati, da naj od namere odstopi. Ni mogoče opisati kaj človek čuti v takšni situaciji je pa absolutno zelo boleče in žgoče, oz. v žargonu bi policisti v takšnih situacijah rekli "rajši bi kopal jarek na roke cel dan oz. cel teden oz. cel mesec kot pa da se znajdem v tej situaciji", vendar tega jarka takrat ni bilo in prav tako ni bil cilj skopati jarek, temveč rešiti življenje.

Na pozive mame je sin pristal, da se pogovorim z njim, zaradi česar sem takoj brez pomisleka zelo počasi umirjenim glasom in z umirjeno hojo vstopil v spalnico. Vstop v spalnico je za mene pomenil popolno neznanko, saj si nisem niti predstavljal kakšno je stanje v spalnici oz. kaj dejansko počne dotična oseba. Ko sem vstopil sem zagledal fanta, ki je stal ob oknu, v roki je držal pištolo, cev le te pa naslonil na slepoočnico. Fant je bil vidno obupan, jokal je, tresel se je..., ne vem več kako bi to opisal. Po vstopu sem uspel fantu izreči le, da prosim, da se umiri in da se pogovorimo o vsemu, vendar tega stavka nisem dokončal! Fant me je s svojimi nežnimi očmi lahkotno pogledal naravnost v oči, se malenkostno nasmehnil, ter v trenutku sprožil!

To je bil za mene šok! Ni moč opisati občutke! Vse se je zgodilo v trenutku! Sam pomislek, da si priča samomoru povzroča hude bolečine, kaj šele to, da si bil poslan, da ga rešiš in, da si mami obljubil, da bo vse v redu, na koncu pa se dejansko vse poruši! Porušil se mi je svet pod nogami!!! Mama je planila v spalnico, kakšno je bilo njeno psihično stanje boljše, da ne opisujem. Na ves glas je jokala, pozivala sina, da naj se zbudi, prosila vse nadnaravne sile, da naj ji vrnejo sina, ... Jaz pa sem bledo in nemočno opazoval kako človeško telo počasi umira. Tisti, ki ste kadarkoli bili priča takemu dogodku veste kako umirajoči človek počasi zgublja barvo življenja, no to se mi še dandanes vsakodnevno predvaja pred mojimi očmi. Kljub šoku, ki sem ga doživel sem se moral v trenutku strezniti in nuditi pomoč mami, kolikor sem ji sploh lahko nudil glede na to, da je ostala brez kakršnekoli motivacije do življenja. Zgubila je sina, po vrh vsega pa je bil to sin edinec! Nekako sem vse to skupaj pripeljal do konca, seveda v čakanju na zdravstveno osebje sem bil s strani žalujoče mame deležen tudi kritik, da sem jaz kriv za smrt njenega sina, vendar sem tudi to stoječe pojedel, ker dejansko se še dandanes čutim odgovornega za to, da je zgubila sina, pa čeprav ne najdem odgovora zakaj?

Ne mine teden, da se v vseh teh letih ne bi spraševal ali sem ravnal prav ali ne? Ali bi se zgodilo drugače, če v spalnico ne bi vstopil? Ali sem sploh moral vstopiti v spalnico? Ali bi bil fant še živ, če bi prišel na kraj malo kasneje? Kaj si je fant mislil tisti zadnji trenutek, ko me je nežno pogledal in se mi nasmehnil, ter si ob tem tako lahkotno vzel življenje? Teh KAJ in ČE je toliko, da ne najdem odgovora, pa čeprav sem želel in hotel samo pomagati in ne povzročiti to kar se je zgodilo.

Očitno je, da me bo ta dogodek spremljal do konca življenja. Poskušam ga zbrisati iz spomina vendar ne gre. Takšnih dogodkov je v moji/naši karieri veliko. Vsak dan je psihično naporen test za telo in počutim se kot da smo »goba«, ki s svojim delom absorbira vse težave, ki jih imajo ljudje in smo jih dolžni poslušati, pomagati in varovati. Se strinjam, da smo za to v službi, vendar ne razumem kako se lahko to naše delo enači z drugimi poklici, še bolj pa me boli sedanje stanje, ko nas sam minister ponižuje in nam dejansko meče polena pod noge, kot da smo tretjerazredni državljani! Ministra bi zato vprašal ali bi bil on pripravljen samo enkrat doživeti zgoraj navedeni dogodek ne glede na to koliko bi bil plačan za to? Če je odgovor karkoli drugega od NE je LAŽ, saj sam menim, da ga ni denarja, ki bi mi ga nekdo dal, da bi z lahkoto prenašal vse, kar me vsa ta leta vleče skozi moje življenje in je to vezano na zgoraj opisani dogodek.

Zato minister, pozivam vas, da pokažete vsaj malo rahločutnosti in dejansko priznate, da naše delo ni delo za tekočim trakom in da je naše delo povrženo prekomernim psihičnim naporom, da ne omenjamo ostalih naporov in problemov, ki izhajajo iz tega poklica, saj tudi mi smo samo ljudje in smo vredni vašega zaupanja pa čeprav za to mizerno plačo, ki jo prejemamo vsa ta leta.

Zadnje objavljeno

Arhiv vseh novic >>