Pridružite se nam:

Nemoč

Datum objave: 19-12-2012

Ravno je minilo leto od tistega dne, pa se še vedno vsega spominjam, kot da je bilo včeraj. S sodelavko sva bili skupaj pisani v patruljo. Dan je potekal brez posebnosti, kot radi rečemo, dokler ni iz strani OKC prišlo obvestilo, da naj se takoj zapeljeva... da je prišlo do hude prometne nesreče... z udeležbo otroka... In takoj zatem, da gre za IV. kategorijo. Kar zmrazilo me je. Sodelavka mi je ravno tisti dan povedala, da pričakuje dojenčka. V tistem trenutku, takoj po sprejetem obvestilu je bila prva stvar, ki mi je prišla na pamet, da ona ne more z mano. In sem to tudi povedala. In rekla kriminalistu, kateri je bil tisti dan tudi v službi, če gre lahko on z mano, namesto nje. In sva se odpeljala. Najprej brez besed, potem pa polna vprašanj in skrbi, kako bo. Vedela sem, da me bo kot mlado policistko prej ali slej doletelo... kako boleče bo, si nisem predstavljala niti v sanjah.

Spominjam se, da nama je v tistem času vožnje uspelo poklicati najbližje, če je vse vredu z njimi. Čeprav sem vedela, da moji ne morejo biti tam, sem vseeno pomislila. Ja, vse to nam roji po glavi, ob takih trenutkih. In potem sva prispela na kraj. Dekletcu, staremu leto in pol, ni bilo pomoči. Starša sta jo držala v naročju, pokrito z rjuho in jokala. Njena bratca sta slonela na balkonski ograji in ravno tako jokala. Eden od njiju, star približno 4 leta, mi je kasneje rekel, da jo bo od sedaj naprej vedno držal za rokico, da se ji ne bo nikoli več kaj takega zgodilo. Onemela sem. In mislila samo na to, da moram ostati zbrana, da solze, katere so se nabirale, ne smejo privreti na dan. Ne tam in ne takrat. Besed, ki bi jih takrat lahko izrekla komurkoli, ni in ni bilo iz ust. Kako naj jim rečem, da bo še vse vredu. Staršem, ki so ravnokar izgubili otročka. Kako naj jim to rečem, ko pa vem da ne bo. In ne bom pozabila tistih njunih oči, ki so proseče zrle vame in mi govorile ravno to.... Da naj rečem, da bo z njihovo punčko še vse dobro. Da bo odrasla. In da bo nekoč sama imela otročke. Ko vendar ne bo. Nemoči ob tem se ne da opisati. Ko si tako želiš, da bi spremenil potek, zavrtel čas nazaj, pa ne moreš. To nam ljudem ni dano.

Pozno ponoči sem takrat prišla domov in prižgala svečko. In zaspala, polna bolečine. Nato je minil teden, ko sem bolj malo jedla, bolj malo spala, potem pa so se nekega dne ob kosilu samo ulile solze.. Od takrat naprej je bilo malo lažje. S sodelevcem, kateri je bil takrat z mano, sva veliko govorila o tem. In bilo je lažje. Tisti, ki nas vidijo zgolj kot inkasante, te zgodbe ne bodo prebrali. Ravno tako ne tisti, ki odločajo o naših usodah. Pozabili so, kako je biti policist. Nočejo vedeti, kako pomembno je naše delo in kaj vse ob tem doživljamo. Če ne bi bilo tako, sedaj ne bi pisali teh zgodb, kajti ne bi bilo potrebno nikomur odpirati oči. In verjamem, da je Zavod za zaposlovanje poln ljudi, kateri so pripravljeni opravljati delo za 600 EUR in tudi manj. Samo ne takšno delo. Ker to ni delo, ampak je poslanstvo.

Zadnje objavljeno

Arhiv vseh novic >>