Pridružite se nam:

POBUDA ZA USTREZNO CEPLJENJE POLICISTOV IN UVEDBO PROTOKOLA ZA RAVNANJE Z OBOLELO OSEBO – OBVESTILO

 

Datum objave: 03-11-2019

Spoštovane članice in člani SPS.

 

V Sindikatu policistov Slovenije (v nadaljevanju SPS) smo prepričani, da policisti pri svojem delu, povezanim z obravnavanjem migrantov, niso ustrezno zaščiteni proti določenim nalezljivim boleznim, ki bi se jih dalo preprečiti s cepljenjem.

 

Zaradi navedenega smo na vodstvo MNZ in Policije naslovi pobudo, in v njej vodstvo policije in MNZ (v nadaljevanju vodstvo) seznanili, da smo v SPS ugotovili, da so posamezne skupine policistov obravnavane različno oziroma je za njih predvidena različna shema cepljenja. V skladu s tem ugotavljamo, da imajo najboljšo zaščito oziroma uvedeno shemo cepljena predvsem policisti, ki so na delo napoteni v tujino. Kot primer navajamo trenutno aktualno napotitev policistov v Severno Makedonijo. Navedeni policisti so cepljenji proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, mumpsu, rdečkah, hepatitisu A in B ter tifusu. Preverja pa se tudi njihovo cepljenje proti ošpicam, ki se ga potem po potrebi tudi izvede, v kolikor napoteni policist še ni bil cepljen.

 

Naslednja skupina so policisti, ki so pripadniki Posebne policijske enote. Navedeni policisti so na podlagi veljavne ocene tveganja NIJZ oziroma Izjave o varnosti z oceno tveganja MNZ, po predvideni shemi cepljeni tudi za hepatitis A in tifus.

 

Policisti, ki so zaposleni v Centru za tujce so po shemi cepljeni proti hepatitisu A in B, v primeru napotitve v tujino (spremstvo tujca), pa so dodatno individualno cepljeni še glede na traso potovanja (npr. Afrika – črne koze).

 

Večina ostalih policistov, ki opravljajo delo na splošnih policijskih postajah, mejnih prehodih, SENDM oziroma policisti nadzorniki državne meje ter rezervni policisti, razen do cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu  ter cepljenja proti gripi, do ostalih cepljenj niso upravičeni, čeprav se srečujejo in imajo stike z migranti iz istih območij, kot na primer policisti, ki so napoteni v S. Makedonijo.

 

V SPS smo vodstvo seznanili, da so slovenski vojaki, ki delo opravljajo v mešanih patruljah skupaj s slovenskimi policisti cepljeni proti hepatitisu A in B, tifusu, tetanusu, davici, ošpicam in oslovskemu kašlju. Vsa navedena cepljenja pa so po standardu, ki veljajo za policiste predvidena le v primeru napotitve v tujino. V SPS se sprašujemo zakaj so slovenski vojaki obravnavani drugače kot policisti oz. zakaj so policisti obravnavani drugače kot slovenski vojaki? Nenazadnje pa po našem vedenju imajo slovenski vojaki, ki niso cepljeni, po predhodno navedeni shemi, tudi pravico, da odklonijo napotitev na opravljanje nalog povezanih z migranti in v skladu z veljavno zakonodajo niti ne izvajajo postopkov z migranti.

 

Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da so inkubacijske dobe pri nalezljivih boleznih dokaj dolge in lahko tujec na poti v Zahodno Evropo, vstopi na Severno Makedonski meji, kjer ga ima v postopku najprej slovenski policist napoten v tujino, nato pot nadaljuje do Slovenije, kjer je lahko obravnavan s strani policista na mejnem prehodu, policista nadzornika državne meje, policista PPE, policista iz splošne PP, SENDM, rezervnega policista, zaradi pomanjkanja kadra pa je na koncu lahko prepeljan v prostore Centra za tujce tudi s strani vodstvenega delavca PP, ki ga nato preda v obravnavo policistu iz Centra za tujce.

 

V SPS se nam v zvezi napisanega porajata dve vprašanji, in sicer:

-      na podlagi česa prihaja do razlikovanja med vojaki in policisti pri cepljenju, čeprav izvajajo naloge skupaj s policisti ampak v nasprotju s policisti celo nimajo pristojnosti izvajati postopkov z migranti ter so posledično bistveno manj časa v stiku s potencialnimi klicenosci kot pa policisti;

-      kaj je razlog da so različne skupine policistov drugače obravnavane glede cepljenja, kljub temu, da imajo lahko, na njeni poti, v postopku eno in isto osebo, kar smo podrobno opisali v  predhodnem odstavku.

 

Glede na to, da se število prijetih migrantov na območju Slovenije, v zadnjem času, ponovno nenehno le povečuje, Zahodni Evropi pa posredno grozi tudi prihod novega vala migrantov, ki naj bi bil po podatkih varnostnih služb EU lahko celo večji kot leta 2015, zahtevamo, da se v okviru varstva pred nalezljivimi boleznimi, ki določa, da je cepljenje zaposlenih, ki so pri opravljanju svojega dela izpostavljeni možnosti okužbe oziroma pri delu lahko prenesejo okužbo na druge osebe, ustrezno ažurira Izjava o varnosti z oceno tveganja v MNZ in na ta način vsem policistom zagotovi najvišji možni nivo zaščite, in sicer na enak način kot so ga že deležni slovenski vojaki oziroma glede cepljenja uveljavi standard, ki velja za policiste napotene v tujino.

 

Prepričani smo namreč, da trenutno vsi policisti že izpolnjujemo kriterije, ki so opredeljeni z aktualnim programom cepljenja in zaščite z zdravili, ki ga letno določi na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje minister, pristojen za zdravje, in sicer v obsegu kot ga zahtevamo. Ne predstavljamo si namreč, da bi se o ustreznem cepljenju policistov, še enkrat, odločalo šele s posebno oceno NIJZ, in sicer ob nastopu izrednih razmer, kot se je to zgodilo leta 2015.

 

Določena cepljenja Svetovna zdravstvena organizacija WHO priporoča predvsem za osebe, ki imajo pogost stik ali delajo z begunci, ilegalnimi migranti, brezdomci, uživalci prepovedanih drog in podobno, med osebe za katere WHO priporoča cepljenje pa so tudi policisti. WHO tako na primer priporoča obvezno cepljenje proti tuberkulozi oseb, ki so v pogostem stiku z osebami, ki prihajajo iz držav z visoko incidenco tuberkuloze (nad 40 na 100.000 prebivalcev). Po podatkih WHO so rizične države z visoko incidenco tuberkuloze zlasti Afganistan (189), Alžirija (69), Bangladeš (221), Eritreja (89), Etiopija (151), Indija (199), Irak (42), Maroko (99), Pakistan (265), pri čemer navajamo samo podatke o državah, ki po statističnih podatkih policije predstavljajo največji delež ilegalnih migrantov.

 

Prav tako v SPS ugotavljamo, da kljub velikemu številu izdanih navodil, usmeritev ter opozoril s strani MNZ, predlaganih zaščitnih ukrepov in priporočil NIJZ, ni izdelanega nekega enotnega skupnega protokola oziroma opomnika za ravnanje z obolelo osebo, za katero se sumi, da je okužena z nalezljivo boleznijo, in sicer predvsem v primeru, ko le-ta noče sodelovati v postopku (se noče ločiti, ne upošteva navodil, ne želi namestitve zaščitnih sredstev za preprečitev širjenja, ne želi na pregled zaradi ugotovitve ali je okužena in posledično za pravilno ravnanje z osebami, ki so bile v stiku z obolelo osebo,….). Prav tako v SPS pogrešamo izdelan protokol MNZ oziroma Policije za nadaljnje ravnanje policista v primeru suma okužbe z nalezljivo boleznijo, kjer bi bilo med drugim navedeno tudi, da se vsaj v prvi fazi domnevne okužbe odsvetuje socialne in druge stike osebe z okolico, torej tudi z družino in sodelavci, kot to predlaga zdravstvena stroka.

 

Vodstvo smo tudi opozorili na problematiko in pomanjkljivosti glede prevoza in obravnave migrantov v službenih prostorih policijskih objektov. Zaradi pomanjkanja prevoznih sredstev namenjenih le za prevoz migrantov slednje prevažajo v intervencijskih vozilih, ki jih je treba po prevozu temeljito očistiti. To velja tudi za službene prostore, ki so glede na število obravnavanih migrantov praviloma premajhni in s tem neustrezni tako glede zavarovanja pred okužbami  in nalezljivimi boleznimi kot tudi z vidika varnosti pri izvajanju teh postopkov. V nekaterih policijskih enotah je dobro poskrbljeno za sredstva za čiščenje in razkuževanje, ponekod pa primanjkuje že osnovnih čistilnih sredstev kaj šele ustreznih in standardiziranih sredstev za razkuževanje.  

 

Poleg opisanega smo opozorili tudi na pomanjkanje ustreznih zaščitnih mask, ker večina slednjih po policijskih enotah ni ustreznih, saj zagotavljajo, da policist ne okuži obravnavane osebe, ne pa da bi se policist zaščitil pred okužbo. Na podlagi navedenega pričakujemo ustrezen odziv in ukrepe. Prvič zaradi zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja za zaposlene, zmanjšanja tveganja za okužbe in ohranitev zdravja; drugič, pa zaradi zagotovitve pogojev, da bodo lahko zaposleni ostali zdravi in opravljali delo v policijski enoti. V primeru množične okužbe med zaposlenimi bi nastal velik problem glede izvajanja policijskih nalog in delovanja policijskih enot, kar bi zaradi kroničnega pomanjkanja kadra bilo težko nadomestiti z zaposlenimi iz drugih policijskih enot. To še zlasti velja v primeru bolj množičnega migrantskega pritiska na državno mejo Republike Slovenije, kjer bi bila tudi večja verjetnost obolelih in z nevarnimi virusi okuženih migrantov.

 

Ključno pri zagotavljanju varnosti in zdravja policistov ter ostalih zaposlenih v MNZ oziroma policiji je tudi tvorno sodelovanje sindikata z delodajalcem. Na ta način smo v preteklosti že uspeli zvišati določne standarde varnosti in zdravja pri delu tako za policiste, kot tudi za ostale zaposlene pri opravljanju njihovih nalog. Z navedeno pobudo pa želimo le-te še nadgraditi in tveganje za okužbo policista na terenu, povezanega z možnimi nalezljivimi boleznimi, zmanjšati na minimum.

 

Obveščamo vas, da vas bomo o odgovoru vodstva na naše pobude obvestili.

 

Z odličnimi pozdravi.

 

                                                                   Sebastjan Korošec

                                                                   generalni sekretar SPS


Zadnje objavljeno

Arhiv vseh novic >>