Sindikat policistov Slovenije je v zvezi z dogodkom z dne 10. 7. 2009, ko so policisti PMP Dobova naleteli na hrvaškega državljana, ki je poskušal aktivirati ročno bombo, skrbno spremljal vse aktivnosti Policije, saj sta bila glavna akterja policijskega posredovanja naša člana. V izjavi za javnost predstavnika za stike z javnostmi PU Krško in na internetni strani Policije je bilo navedeno, da je bila v tem primeru ponujena tudi psihosocialna pomoč. Ker je Sindikat policistov Slovenije v tem in podobnih primerih že prej ugotavljal, da Policija potrebuje učinkovit program psihosocialne pomoči, smo se želeli seznaniti z dokumentom Policije, iz katerega je razvidna vsebina tega programa. Zato smo 13. 7. 2009 GPU zaprosili, da nam posreduje v seznanitev program psihosocialne pomoči.

Dne 23. 7. 2009 smo prejeli odgovor GPU, ki je po našem mnenju zaskrbljujoč. Policija nima sistemsko urejenega programa psihosocialne pomoči, ampak je pomoč odvisna od ogroženosti posameznika in njegovega psihološkega odzivanja na dogodek. Pomoč za vse zaposlene v Policiji in MNZ opravljata le dve strokovnjakinji - specialistka klinične psihologije in psihologinja, ali pa se posameznika napoti na zunanjo specializirano ustanovo.

Pri tem ugotavljamo, da Policija uspešno izvaja preventivne ukrepov in protistresnih programov že od leta 1998 naprej, katerih se udeležujejo policisti v okviru usposabljanj. Navedeni program znajo pohvaliti udeleženci kot zelo koristen, vendar menimo, da bi moral še bolj dostopen vsem policistom. Policija prav tako uporablja (forenzično) policijsko psihologijo pri testiranju in usposabljanju kandidatov za zaposlitev v Policiji, medtem ko se le izjemoma ukvarja s svetovanji ter terapijami za policiste. Pri tem je zaposlenim v Policiji neznano, da bi se v terapije vključevalo tudi njihove družine, da se izvaja usposabljanje policistov, kako se vesti do priče, žrtve, občana v postopku, kako obveščati sorodnike v nesrečah, kako nastopati pred množico, ipd.. Prav tako nam ni poznano, da bi v Policiji s psihološko strokovno pomočjo obravnavali vplivanja na organizacijsko klimo (odnosi med policisti). Za Policijo je moralno obvezujoč tudi dokument Evropski kodeks policijske etike, ki predstavlja okvir, kako naj bo organizirana in kako naj deluje Policija v sodobni demokratični družbi.

Pregledali smo tudi več rešitev, s katerimi se spopadajo druge policije, med katerimi je najbolj zanimiva rešitev FBI, kjer so razvili program za zaščito in razvoj psihičnega stanja delavcev po travmatičnih dogodkih. Poleg preventivnih protistresnih programov, ki jih Policija že izvaja, se na slovenskem prostoru nekatere organizacije zavedajo pozitivnih rezultatov, ki jih prinašajo tudi drugi programi za ohranjanje zdravja in dobrega počutja zaposlenih, ter se pogosto poslužujejo tudi možnosti organizirane rekreacije zaposlenih. Na strokovnem posvetu Zaščita in pomoč policistom v Tacnu, 28. 5. 2009, je trenutne možnosti psihosocialne pomoči predstavila tudi Elizabeta VOVKO BERGANT, višja policijska inšpektorica psihologinja, SE GPU, ter podala tudi možna izhodišča za prihodnje, katere v celote podpiramo. Zato ugotavljamo, da ima Policija znanje, s katerim bi lahko vzpostavila učinkovit sistem psihosocialne pomoči policistom, vendar je potrebno zagotoviti pogoje za izvajanje programa.

V Sindikatu policistov Slovenije menimo, da bi se moral sistem psihosocialne pomoči Policije vzpostaviti s spremembami Zakona o policiji, na podlagi katerega bi se za izvedbo programa zagotavljala tudi potrebna proračunska sredstva. Podrobneje bi pogoje organiziranja psihosocialne pomoči in porabo proračunskih sredstev urejal poseben akt. Ta akt (npr. »Program psihosocialne pomoči policistom«) bi vseboval program, ki bi bil izvedljiv in v vsakem trenutku dostopen policistom, ki psihosocialno pomoč potrebujejo. Pri tem programu je potrebno izhajati iz realnega policijskega življenja in poznavanja policijske subkulture (pogosto zavračanje tovrstne pomoči). Zato bi morali določiti standarde, ki bi takšno pomoč v določenih primerih predpisovali kot obveznost in poskušali na ta način izločiti možnost stigmatiziranja policistov. Prav tako menimo, da bi moral program pri izvajanju preventivnih ukrepov pogosteje vključevati policiste na obstoječa usposabljanja - periodično, na podlagi lastne pobude in glede na težo dogodkov, s katerimi se srečujejo pri delu. Za izboljšanje psihofizičnega stanja uslužbencev je potrebno v program vključiti tudi možnost organiziranja več vrst rekreacije, ki se jo bi lahko zainteresirani uslužbenec udeležil vsaj enkrat tedensko. Ob kriznih dogodkih, pojavu izgorelosti in ob drugih občutljivejših primerih predlagamo, da program zajame vse možnosti psihosocialne pomoči v okvirih klinične psihologije, revitalizacije in integracije, pri izvedbi katerih bi lahko sodelovali tudi zunanji izvajalci (npr. terme, zdravilišča).

Ker štejejo predvsem konkretna dejanja, je Sindikat policistov Slovenije, v zvezi z dogodkom z 10. 7. 2009 na MP Dobova, sprejel sklep, da policistoma - članoma sindikata, omogoči dvodnevni oddih skupaj z družinama v enem izmed zdravilišč. V tej zvezi Sindikat policistov Slovenije pripravlja tudi predlog posebnih paketov pri različnih zunanjih izvajalcih, ki jih bi v prihodnje lahko v svoj program vključil delodajalec.

Sindikat policistov Slovenije na podlagi navedenih ugotovitev predlaga spremembo Zakona o Policiji, kateremu se doda člen, ki bo določal:

»Policija je dolžna policistom nuditi psihosocialno pomoč, ki je potrebna zaradi posledic opravljanja uradnih nalog.
Program psihosocialne pomoči se določi z aktom, ki ga izda generalni direktor policije.«